Slovenija, čas je za diktaturo
MILAN KUČAN
Gospod Milan Kučan je že dolgo ena ključnih figur, ki močno vpliva na politično dogajanje v Sloveniji. Njegova vloga, čeprav dandanes pogosto v ozadju, je neizpodbitna in še vedno zelo vplivna. Mnogo je bilo napisanega o njegovem delu in vplivu, tudi v obliki knjig, ki razkrivajo, da še vedno aktivno oblikuje smernice slovenske politike. Kljub temu, da se uradno ne pojavlja več v ospredju, je njegova prisotnost opazna, predvsem na volitvah, kjer se redno pojavlja ob levih kandidatih.
S tem jasno sporoča volivcem, koga podpreti, saj je za mnoge Slovence še vedno simbol avtoritete in stabilnosti.
Ta vpliv mu omogoča, da že od slovenske osamosvojitve dalje usmerja politične tokove in poskuša na vse načine očrniti in kompromitirati desne politike, zlasti Janeza Janšo.
Kučan se zaveda, da bi zmaga Janeza Janše pomenila konec prevlade levice, kar bi ogrozilo dolgoletno strukturo moči.
Kljub temu, da je pogosto tarča kritik in je kontroverzen, predstavlja Janez Janša za mnoge Slovence edino realno izbiro, če želijo končati dolgoletni vpliv levičarskih struktur.
A tu nastane težava: mediji, ki so večinoma v rokah levičarskih vplivov, nenehno kritizirajo in napadajo t.i. “desničarje”, pogosto brez trdnih argumentov.
Mnogi državljani slepo verjamejo medijem, ne da bi se poglobili v resničnost poročanega, kar vodi v situacijo, kjer se večina obnaša kot čreda ovac, ki sledijo navodilom medijev brez kritičnega razmisleka.
Ta medijska hegemonija omogoča levičarjem, da oblikujejo javno mnenje po svojih željah, kar dolgoročno oslabi možnost resnične politične pluralnosti.
Zanimivo je, da levičarskim “zgodbam”, predvsem tistim, ki jih širi Kučan in njegov krog, slepo verjamejo tudi mnogi intelektualci.
Med njimi so odvetniki, profesorji in drugi predstavniki izobraženega sloja, ki jih družba pogosto dojema kot “pametne” ljudi. Toda težava pri teh tako imenovanih kvazi-intelektualcih je, da so mnogi med njimi potomci nekdanjih udbovcev, trdih komunistov, pritepenih in lažnih borcev iz leta 1945, ki so večino svojega življenja preživeli v iskanju priložnosti za osebno korist brez večjega truda. Odraščali so v okolju, kjer so takšne prakse veljale za običajne, in torej sprejemljive, in so zato pogosto sledili isti poti.
Poleg tega večina teh intelektualcev nima pravih poslovnih ali širših življenjskih izkušenj, saj se večinoma “šlepajo” na svoje “ritolizne” sorodnike, ki jim omogočajo lagodno življenje brez večjih naporov.
Mnogi intelektualci, čeprav morda visoko izobraženi, pogosto ne premorejo zadostnih življenjskih izkušenj. Nikoli se niso zares borili ali trdo delali za svoj denar, saj so odraščali v udobju, od rojstva naprej z “zlato žlico” in s poudarkom na formalnem izobraževanju. Politične zveze so jim pogosto olajšale zaključek šolanja, kar pomeni, da so njihovi akademski uspehi nemalokrat rezultat “vez in poznanstev”, in ne nujno osebnih zaslug.
Znan primer je Zoran Janković, ki je s svojimi povezavami omogočil napredovanje svojega sina, kar dokazuje, kako globoko so te povezave zakoreninjene v slovenskem političnem in družbenem prostoru.
Podobno je tudi Alenka Bratušek,
ki je iz šivilje postala ministrica na podlagi političnih zvez, čeprav njene strokovne kompetence nikoli niso bile povsem jasne.
Njena hitra akademska napredovanja, glede na okoliščine, vzbujajo sum, da je magistrski naslov pridobila “oralno” in ne strokovno, kot bi človek pričakoval.
Tovrstne prakse niso osamljeni primeri, saj sem osebno poznal kar nekaj profesorjev, ki so mi potrdili, da so tovrstne “oralne” metode napredovanja v veselje profesorjev, pogosto prisotne.
Na vrhu te piramide sedi Milan Kučan, ki kot nekakšna siva eminenca še naprej vleče niti v ozadju, oblikuje in obvladuje politične zaveznike, ter zagotavlja, da se njegovo omrežje vpliva ohranja in krepi.
Kljub temu, da se na prvi pogled zdi, da se je umaknil v ozadje, je njegov vpliv še vedno prisoten in ključen za razumevanje trenutne politične dinamike v Sloveniji.
MORDA VAS ZANIMA TUDI:
Jan 03, 2025