Moja mati je bila srce in duša naše družine – delavna, poštena in izjemno predana družinskim vrednotam. Izhajala je iz katoliške družine, kjer je bila vera zelo pomemben del življenja, in to prepričanje je prenesla tudi v naše družinsko okolje.

Moj oče, na drugi strani, ni bil tako versko zavzet. Kot komunist in dolgoletni oficir v domu JNA v Ljubljani, kjer je služil kot kapetan, se ni ravno poistovetil s katoliškimi vrednotami. Vendar pa ni nasprotoval krščanski vzgoji, čeprav je bil do svoje upokojitve zvest komunističnim idealom.
Ko se je oče po upokojitvi poslovil od vojske, je v njem prišlo do nenadne spremembe. Kmalu po tem, ko je zapustil vojsko, je postal odločen protikomunist.

Pogosto nam je govoril, da je komunizem največje zlo, ki je prizadelo bivšo Jugoslavijo. Glede na to, da je bil sam partizan in komunist, je očitno vedel več, kot si lahko predstavljamo.

Moj podjetniški začetek

V svojem življenju se nikoli nisem zaposlil v tradicionalnem smislu – nisem hodil v službo, kot to počne večina ljudi.

Namesto tega sem se posvetil obrti in podjetništvu. Ko sem leta 1980 prišel iz vojske, sem imel idejo, ki je spremenila moje življenje. Predlagal sem staršema, da iz naše kleti naredim diskoteko. Moja ljubezen do diskotek se je začela že pri 15 letih, ko sem začel obiskovati različne lokale po Ljubljani. Ko sem pri 19 letih pridobil vozniški izpit, sem še bolj razširil svoj obisk diskotek po vsej Sloveniji in Jugoslaviji, tako da sem dobro poznal to področje.
Na začetku je bilo kar nekaj nasprotovanja. Starša nista bila navdušena nad idejo, toda ko sem jima zagrozil, da bom šel delat na ladjo, če ne bosta podprla moje zamisli, je mati pregovorila očeta, da pristane na mojo idejo.

Oče je celo ponudil, da bo financiral projekt, jaz pa mu bom pozneje vrnil vloženi denar.
Začel sem sodelovati s sosedom Janezom Kovačičem, ki je bil slikar in je imel tudi občutek za arhitekturo. Skupaj sva začela oblikovati prostor, vendar je oče na neki točki začel dvomiti v smiselnost projekta. Menil je, da preveč vlagam, in se odločil, da ne bo več finančno prispeval. Kljub temu nisem odnehal. Vse preostalo sem financiral s krediti in posojili pri različnih mojstrih. Končno sem 10. marca 1981 odprl diskoteko, ki je postala pravi biser.
Zaradi mojih številnih poznanstev, ki sem jih pridobil ob obiskovanju diskotek po Ljubljani in Sloveniji, je diskoteka hitro pridobila na popularnosti. Posel je tako dobro stekel, da sem v samo šestih mesecih odplačal vse kredite – približno 100.000 nemških mark – in si še vedno lahko privoščil lepo življenje.

Napake, ki sem jih naredil

Vendar sem v tem obdobju storil dve ključni napaki. Prva je bila ta, da prostora nisem prepisal nase, kar bi mi zagotovilo lastništvo diskoteke. Druga napaka pa je bila, ko sem staršema povedal, kako nameravam porabiti zasluženi denar.

Načrtoval sem izplačati očeta, si kupiti kmetijo za vzgojo konj, dober športni avto in morda še barko. Starša sta bila razočarana nad mojimi načrti in sta menila, da to ni prava pot, še posebej ju je zanimalo, kdaj se bom poročil. Odvrnil sem jima, da ne potrebujem žene, saj je v diskoteki dovolj lepih deklet in, da bi zakon zagotovo trpel, če bi bil obkrožen s toliko ženskami.
Ker sta menila, da nisem zrel za upravljanje takega denarja in posla, sta mi diskoteko preprosto zasegla. Namesto, da bi poskušal rešiti situacijo diplomatsko, sem se razjezil in novembra odšel za tri mesece v Avstralijo.
V moji odsotnosti je oče prevzel vodenje lokala, a se je vse hitro zapletlo. Po nekaj mesecih je spoznal, da ni kos vodenju diskoteke, zato jo je dal v najem – a ne meni, temveč nekomu drugemu. To je bil zame velik šok, saj je bil to moj projekt in moj denar, ki sem ga vložil v diskoteko. Če bi prostor od začetka prepisali name, do tega nikoli ne bi prišlo.

To me je naučilo dragocene lekcije o zaupanju, lastništvu in pomembnosti premišljenih odločitev, ko gre za posel.

Nadaljevanje moje zgodbe: Gostilna Santa Maria in diskoteka Club Valentino

Ko sem se vrnil iz Avstralije, sem v Novigradu vzel v najem gostilno Santa Maria.

Sprva je vse kazalo zelo obetavno; poslovanje je šlo odlično, in gostilna je bila polna gostov. Uspeh, ki sem ga dosegal, pa ni bil všeč lastniku, ki me je kmalu izgnal iz gostilne pod pretvezo, da ne delam dobro. Resnica je bila ravno nasprotna – gostilna je cvetela, in jaz sem dobro služil. Sumim, da je bil lastnik ljubosumen na moj uspeh, ker ni bil on tisti, ki bi bil v središču pozornosti.
Na srečo sem že med delom v Santa Marii, začel dogovarjati za prevzem diskoteke Čuk Klub v Ljubljani, ki je takrat imela zelo slab ugled in so jo zaradi tega zaprli. Renome, ki sem si ga pridobil z uspešnim vodenjem M Kluba, mi je pri tem zelo pomagal. Po prevzemu sem diskoteko popolnoma prenovil in vanjo vložil približno 100.000 nemških mark. Počasi je Čuk Klub začel dobivati novo podobo in postajal vse bolj priljubljen. Leta 1983 sem diskoteko preimenoval v Club Valentino, ki je kmalu postala najbolj znana po vsej Sloveniji in celo v Jugoslaviji, podobno kot prej M Klub.
Posel je šel naravnost neverjetno dobro. Med prvimi diskotekami v Sloveniji sem uvedel tematske večere, skoraj vsak dan, razen ob petkih, sobotah in nedeljah, ko je bila diskoteka polna že sama po sebi.

Ob koncih tedna je Club Valentino obiskalo po 1000 ali več ljudi na dan, med matinejami celo do 2000. Bila je prava norišnica. Denarja sem imel več kot dovolj in živel sem, kot šeik.
V tem obdobju sem v Portorožu vzel v najem še bivši Bau Bau in ga preimenoval v Jet Club, nato pa sem prevzel še diskoteko v Bernardinu, ki sem jo preimenoval v Arkadija. Poslovno sem bil na vrhuncu, a zaradi neizkušenosti in pomanjkanja pravega upravljanja z denarjem so se zadeve začele zapletati. Tudi kakovostnega pravnega suporta nisem imel. V obeh hotelih so mi kmalu prekinili pogodbo in me izplačali, kar je bila posledica ljubosumja in višjih interesov nekaterih direktorjev.
Pravniki, ki sem jih najel, so bili takrat še neizkušeni, zato so mi sestavili slabo pogodbo. Ko je prišlo do spora, tudi pritožba ni prinesla spremembe.

Rekli so mi, da gre za "višjo silo," kar v tistem času, ko je Jugoslavija še obstajala, ni bilo nič nenavadnega.
Leta 1991 sem, utrujen od vseh teh poslovnih pretresov, prodal diskoteko Valentino in se odločil za nov korak v življenju – poročil sem se. To je bil začetek novega poglavja, ki me je popeljalo v drugačno smer, stran od norega ritma diskotek in zabavnega življenja.

Leto 1992 in nova avantura v Ljubljani

Leta 1992 sem v Ljubljani, v svoji bližini, najel ogromno skladišče od SCT. Sprva sem tam odprl prodajo avtomobilov, ki je šla približno dve leti naravnost odlično. Bili so dnevi, ko sem prodal celo po 80 avtomobilov .

Vendar sem po duši vedno bil bolj avanturist, in ta posel mi je sčasoma postal nezanimiv. Poleg tega so se trgovine z avtomobili začele množiti kot gobe po dežju, kar je prineslo večjo konkurenco.

Kmalu sem začel razmišljati o nečem novem.

V istih prostorih sem nato odprl picerijo "Marconi", saj me je gostinstvo vedno bolj pritegnilo. Posel je šel spet noro dobro;

imel sem celo organiziran razvoz pic, in prodali smo jih do 150 dnevno. Picerija je bila zelo uspešna, dokler se niso v moj lokal začeli zgrinjati kvartopirci – južni bratje, ki so prišli igrat poker. Mene to ni motilo, saj so prinašali dober zaslužek, hkrati pa so cel čas jedli in pili, vendar brez alkohola, saj so morali biti zbrani pri kartanju. Včasih so igrali dan in noč, lokal pa je bil ves čas poln, tudi 24 ur neprekinjeno. Jaz in moja žena sva komaj zmogla, zato sem organiziral dodatno pomoč.

Toda nekega dne je v lokal vdrla policija, vsem pobrala denar in karte, meni pa zaprla lokal. Tako sem bil znova na začetku, brez lokala in brez prihodkov.

Gostilna na Polici nad Grosupljem


Leta 1994 sem v časopisu prebral oglas, da se v vasi Polica nad Grosupljem oddaja gostilna z tenis igrišči.

Z ženo sva šla na ogled, in po krajšem razgovoru z lastnikom sva se dogovorila za najem. Posel je kar dobro tekel, vendar sem hitro ugotovil, da je vse skupaj nekoliko dolgočasno.

Zato sem začel razmišljati, kako bi popestril dogajanje v gostilni.

Nekje sem zasledil, da je mogoče najeti natakarice, ki strežejo gostom zgoraj brez. Ta ideja se mi je zdela izredno zanimiva, zato sem se hitro odločil za to potezo. Čez nekaj dni so natakarice že nastopile, gostilna pa je zaživela na povsem nov način.

Naredil sem reklamo z letaki po Grosupljem in okolici, in obisk gostilne je postal naravnost neverjeten.

Natakarice so ves čas stregle zgoraj brez, plesale z gosti, po mizah, po šanku – bilo je kot v kakšnem ameriškem filmu.

A kot običajno, se je spet pojavil problem. Gostilna je imela veliko parkirišče za približno 100 vozil, vendar so sčasoma k meni začeli prihajati tudi okoliški kmetje,

kar s traktorji, direktno z njive, in ostajali pozno v noč.

Njihove žene so bile jezne in so pri policiji dosegle, da so mi prepovedali tak način delovanja.

Toda jaz nisem obupal in sem iskal nove možnosti.

Tako sem se dogovoril za nastop skupine Šank Rock, kar je bil spet velik uspeh – koncert na prostem,

kjer se je cela vas tresla do treh zjutraj. Vendar so se prebivalci ponovno pritožili, in policija mi je prepovedala tudi tovrstne dogodke.

A jaz sem trmast, kot pravi OVEN po horoskopu, in nisem odnehal. Vedno sem iskal nove zgodbe in nove izzive, kar me je vodilo v nenehno iskanje naslednje velike priložnosti.

Nova avantura: Tehno koncerti in K(RAVE) PARTY

V tistih časih, okoli sredine 90-ih, so se po Sloveniji začeli organizirati tehno koncerti, večinoma na prostem.

Ko sem izvedel za ta trend, sem ugotovil, da imam idealen prostor za tak dogodek. Kljub temu sem vedel, da bo pridobitev dovoljenja od policije skoraj nemogoča naloga, zato sem začel iskati način, kako bi vseeno izpeljal koncert.

Na srečo sem takrat spoznal Mateja Koširja, s katerim sva se hitro spoprijateljila

– kasneje sem mu bil celo poročna priča. On me je povezal z mladinsko organizacijo v Grosupljem, in pod pretvezo, da oni organizirajo dogodek, smo uspeli izvesti koncert.

Ideja se mi je zdela briljantna, in dogodek je imel ogromen potencial.

Glavni DJ na tem koncertu je bil DJ Umek, že takrat zvezda v svetu elektronike. Zbralo se je približno 5000 ljudi – kar je bilo dvakrat več, kot je imela vas prebivalcev. Si lahko predstavljate? Cela vas z okoli 2000 prebivalci, in nenadoma množica 5000 ljudi, ki se zabava na prostem, z zvočniki na najvišji glasnosti, šanki so delali brez prestanka – bil je pravi žur. Avtomobili so bili parkirani ob cesti skoraj do Grosuplja in po vseh dvoriščih v vasi, glasba pa se je slišala celo do Grosuplja. Domačini so bili v šoku in, seveda, kmalu so poklicali policijo.

Okoli ene ure po polnoči je na prizorišče prispelo nekaj policijskih maric, in to iz Ljubljane. Zahtevali so, da takoj prekinemo dogodek. Na srečo sem komandirja dobro poznal še iz časov, ko sem vodil diskoteki Valentino in M Klub.

Ko me je zagledal, se je samo nasmehnil in rekel: "Kdo drug, kot ti ,bi bil dovolj nor, da to izvede sredi vasi?" Povabil sem njega in vse policaje k šanku, da se okrepčajo. Presenetljivo, niso se ravno upirali, in tako smo uspeli koncert podaljšati do treh zjutraj.

Dogodek je nekaterim pustil tudi kratkoročne posledice – en kmet mi je kaka dva tedna dni kasneje povedal, da so bile njegove krave cel teden v šoku in niso dale nič mleka. V Slo novicah je celo izšla cela stran o tem dogodku z naslovom K(RAVE) PARTY.

Kot je pri meni postalo skoraj običajno, sem se po kakšnem mesecu tudi s tem lastnikom skregal. Ponovno sem bil vržen na cesto, in spet je bil razlog ljubosumje – ker sem bil bolj uspešen kot on.

Verjetno so bili tudi domačini veseli, da sem odšel, ha, ha.

Vsaka nova zgodba in izziv sta me učila, da vztrajnost, pogum in malo norosti prinašajo nepozabne dogodke, ki ostanejo v spominu še dolgo po tem, ko se zgodijo.

Leto 1995: Začetek v svetu certifikatov

Leta 1995 sem po naključju od nekega prijatelja slišal za certifikate, konkretno za Kompas sklade.

Imel sem tudi sam njihove delnice, ki sem jih pred časom prenesel, zato sem se odločil, da pokličem sklad in povprašam, če jih je mogoče prodati. Gospa Tea, ki je takrat delala kot tajnica Igorja Laha, mi je povedala, da prodaja še ni možna, vendar mi je predlagala nekaj zanimivega – zbiranje certifikatov za njihov sklad.

Ker sem bil tisti čas brez dela, sem hitro izračunal, da je to priložnost, ki je ne smem zamuditi, in sem se takoj lotil dela.

Ko sem nekaterim znancem omenil, da zbiram certifikate, so me mnogi opozarjali, da je vlak že odpeljal, saj so ljudje že vložili in da ni več zanimivih podjetij. Toda ravno v tem je bil trik:

Igor Lah je zbiral certifikate zase in s temi deleži kupoval podjetja.

Jaz nisem kupoval certifikatov;

ljudje so zgolj podpisali dokument, s katerim so Kompas skladom dovolili, da sredstva iz SDK prenesejo na njihov sklad. Postopoma sem začel enako delati tudi za NFD in KBM.

Kmalu sem iznašel učinkovit sistem za množično zbiranje certifikatov.

Najel sem okoli 40 agentov, ki so delali zame na terenu po vsej Sloveniji.

Provizije za certifikate so bile zelo visoke, kar mi je omogočilo, da sem svoje agente dobro plačal, hkrati pa mi je ostalo še veliko za mene. V enem letu in pol sem zaslužil precej denarja, in to v gotovini.

Veliko ljudi mi je reklo, da še nikoli niso bili tako dobro plačani za tako lahko delo. Igor Lah mi je vse izplačeval v gotovini, in tudi jaz sem na ta način plačeval svoje agente.

Moje vodilo je bilo preprosto: če delavca dobro plačaš, lahko od njega tudi zahtevaš rezultate. Zadovoljni delavci so ključ do dolgoročnega uspeha podjetja, kar danes mnogi podjetniki ne razumejo in mislijo samo nase, kar je velika napaka.

Ko smo pobrali ogromno certifikatov, so ljudje dobili delnice, ki jih je bilo treba ponovno zbrati. Ta proces je bil kot "neverending story", kot bi rekli Američani. Ponovno sem angažiral številne agente, ki so pomagali pri zbiranju delnic, in to je trajalo kar nekaj časa. Poleg delnic Kompas skladov sem za Igorja Laha kupoval še delnice podjetij, kot so Krka, Lek, Petrol in drugih.

Lahko bi celo rekel, da sem Igorju Lahu priskrbel vsaj 10 % premoženja, ki ga ima danes. Moje delo je bilo očitno ključno pri njegovem uspehu.

Seveda bi lahko še naprej našteval svoje dosežke, vendar mislim, da je to dovolj, da vam pokažem, da sem v življenju marsikaj dosegel in se na marsikaj spoznam.

Nisem ravno "po župi priplaval na ta svet" – moje izkušnje in uspehi so rezultat trdega dela, VZTRAJNOSTI in iznajdljivosti.

nazaj