Slovenija, čas je za diktaturo
Urška Klakočar Zupančič je oseba, ki jo mnogi dojemajo kot eno izmed ključnih zgub v slovenski politični krajini. Ne glede na všečno in mnogim privlačno zunanjost njeno obnašanje pogosto razkriva precej manj privlačne plati njenega značaja.
Njen videz in karizma ne moreta skriti dejstva, da ji primanjkuje osnovnega občutka za primerno vedenje, zlasti na tako visokem položaju, kot ga zaseda.
Krožijo govorice, da na sodišču, kjer je prej delala, ni bila ravno priljubljena. Mnogi naj bi bili celo veseli, ko je odšla. Njena ošabnost in prepotentnost sta bila očitno za mnoge preprosto preveč. Menim, da njena inteligenca in pamet nista na tako visoki ravni, kot bi si želeli od nekoga, ki zaseda visoko državno funkcijo.
Ravno nasprotno je res: izstopa po svoji agresivnosti in žaljivosti, kar smo lahko večkrat opazili tudi v parlamentu. Njeno obnašanje pogosto spominja na vedenje piflarke, ki se ob pomanjkanju prave globine trudi izstopati s svojo domnevno superiornostjo.
V parlamentu se obnaša kot kraljica,
kar je še posebej očitno v njenem odnosu do kolegov, zlasti do opozicije. Njeni žaljivi izpadi in neprimerno vedenje ne pritičejo osebi, ki bi morala biti zgled vodenja parlamenta.
Ima polna usta demokracije in visokoletečih besed, a njena dejanja pogosto kažejo na nekaj povsem drugega: bolj spominja na Velikega diktatorja kot na resnično demokratično voditeljico.
To ni presenetljivo, če upoštevamo, kdo je njen politični šef. Njegov vpliv in način vodenja očitno močno vplivata tudi na njo. Oba se obnašata podobno, pogosto pa je videti, kako eden drugega zagovarjata, kadar se znajdeta v težavah ali ko kaj “zašuštrata”. Zdi se, kot da imata poseben dogovor,
kjer eden igra vlogo BOGA, drugi pa vlogo BATINE.
Ta dinamika med njima jasno kaže, kako močno sta povezana in kako se podpirata pri vzdrževanju svoje politične moči.
Urškina ošabnost in prepotentnost pa ne škodujeta le njenemu ugledu, ampak tudi delovanju parlamenta kot celote. Namesto da bi spodbujala dialog in spoštovanje med različnimi političnimi opcijami, njeno vedenje pogosto prispeva k še večji polarizaciji in konfliktom.
Njeno pomanjkanje spoštovanja do opozicije in njenih članov ustvarja napeto vzdušje, ki onemogoča resnično konstruktivno delo državnega zbora.
Urška Klakočar Zupančič je tako še ena v vrsti političnih figur, ki se bolj kot s sposobnostmi in kompetencami uveljavlja z aroganco in željo po moči.
Njeno obnašanje je simptomatično za širši problem v slovenski politiki, kjer se lojalnost in pripadnost določeni politični opciji postavljata nad resnično kompetenco in sposobnostjo vodenja.
Vprašanje, ki se pojavlja, je, koliko časa bomo še prenašali takšno obnašanje in ali se bo slovenska politika kdaj obrnila k resničnim vrednotam demokracije in dialoga.
MORDA VAS ZANIMA TUDI:
Jan 03, 2025